Težave z numeričnim računanjem pri naftni ploščadi Sleipner A
Norveška naftna ploščad Sleipner A je zasnovana tako, da trup stoji na plavajočih nosilcih, ki so potopljeni v globino 82m. Nosilci so sestavljeni iz 24 ogromnih balastnih valjev, od katerih so štirje daljši. Ti molijo iz vode in na njih stoji trup.
23.8.1991 je med potapljanjem nosilcev (ploščad se gradi tako, da se najprej potopi nosilce, potem pa se nanje fiksira ploščad) blizu Stavangerja prišlo do nesreče. Na nosilcu se je pojavila razpoka skozi katero je morska voda začela vdirati tako hitro, da črpalke tega niso mogle več regulirati. Celotni sistem nosilcev je zgrmel na dno fjorda v globini 220m, pri čemer je nastal potres stopnje 3 po Richterjevi lestvici. Škodo, ki je pri tem nastala, so ocenili na 700 milijonov dolarjev.
Poznejša preiskava je ugotovila, da je do nesreče prišlo zaradi napak pri izračunu betonskih celic v obliki črke Y, ki so stale med tremi valjastimi nosilci in jih povezovale skupaj. Napaki je botrovala uporaba ne dovolj natančnega modela končnih elementov. Za izračun so sicer uporabili v tistem času popularen numerični paket za delo s končnimi elementi NASTRAN, a ker model ni bil dovolj natančen, so bile sile podcenjene za 47% in stene celic so bile pretenke.
Z natančnejšo analizo teh napak ne bi bilo. Celo več, ko so pozneje uporabili natančnejši model končnih elementov, so z njim napovedali, da se bo razpoka pojavila v globini 62 m, v resnici pa se je pojavila pri 65 m.
Ploščad so potem leta 1993 zgradili na novem podstavku, ki so ga na novo skonstruirali.
Več podatkov: