Diplomski seminar

Vsebinski napotki

Nalogo morate napisati z lastnimi besedami, končni izdelek ne sme biti le prevod vira, ki je služil kot predloga. Vsebino teme morate zelo dobro razumeti, kar mora biti razvidno iz napisanega dela. Razlago napišite podrobno in jasno, raje s preveč podrobnostmi kot premalo. Po potrebi morate premisleke, ki v viru niso izdelani, dopolniti oziroma razširiti. Pri študiju problema in pisanju naloge si pomagajte tudi z dodatno literaturo, ki jo poiščite sami ali s pomočjo mentorja. Samoiniciativnost pri študiju in težnja k čim boljšemu razumevanju sta bistveni sestavini, ki prispevata k dobro napisani nalogi. Končni izdelek mora biti napisan tako, da mu lahko sledi vsak študent 3. letnika matematike (vsi novi pojmi morajo biti torej vpeljani in ustrezno razloženi ter motivirani, premisleki morajo biti izdelani dovolj podrobno).

Pri pisanju naloge pazite na:

• jasnost izražanja: besedilo mora biti napisano razumljivo in dobro berljivo; jasna predstavitev idej je odraz vašega razumevanja snovi -- pomemben cilj seminarja je, da se naučite jasno izražati oziroma sporočati ideje;
• vsebinsko celovitost: vsi novi pojmi (ki jih niste spoznali v obveznem delu študija) morajo biti definirani; vse trditve morajo biti dokazane ali pa imeti v izjemnih primerih reference na vire, kjer so dokazi; prisotno mora biti pojasnjevalno vezno besedilo; definicije in lastnosti pojmov, ki so pomembne za razumevanje vsebine, ponovite, tudi če ste jih med študijem dobro spoznali;
• strukturiranost: besedilo mora biti razdeljeno na manjše enote (poglavja, razdelki); definicije, trditve in dokazi morajo biti ustrezno označeni;
• primerno sklicevanje na definicije in prejšnje trditve znotraj besedila naloge in popolno citiranje virov;
• konsistentnost besedila: oznake in stil pisanja morajo biti poenoteni;
• ustrezen matematični jezik: besedilo mora biti napisano v lepo berljivi slovenščini z uporabo ustrezne matematične terminologije.

Format dela

Vsebinski del zaključne naloge mora obsegati 20--30 strani v predpisanem formatu. Poleg tega mora imeti delo seznam uporabljene literature in predpisane uvodne strani. Vsi viri morajo biti v delu citirani, literatura pa mora biti urejena po abecednem redu priimkov avtorjev; spletni viri brez znanih avtorjev (wikipedija in podobno) sodijo na konec. Naloga naj vsebuje tudi (kratek) angleško-slovenski slovar strokovnih pojmov (glejte vzorec in predlogo), ki ste jih srečali pri pripravi dela.

Vzorčna datoteka in predloga

Datoteka VzorecDela prikazuje primere uporabe nekaterih nasvetov, ki so zbrani v nadaljevanju -- rezultat lahko vidite v VzorecDela.pdf, kako tak rezultat dosežete, pa v VzorecDela.tex. Za osnovo dela vzemite datoteko PredlogaDela.tex, datoteko preimenujte po pravilu: Priimek-VpisnaŠtevilka-LetoDiplome. Potrebovali boste še datoteko fmfdelo.cls, ki je ne smete spreminjati; morebitne dodatne definicije dodajte v preambulo svojega dela. Vse tri datoteke se nahajajo v predloga.zip.

Dokument bi se moral prevesti brez posebnosti, če imate .cls in .tex datoteki v isti mapi. Če dobite pri prevajanju napako podobno ! Package keyval Error: pdfapart undefined., priporočamo, da posodobite svojo distribucijo LaTeX-a na najnovejšo verzijo.

V preambuli datoteke z delom napolnite ukaze \avtor, \naslov, ..., ki poskbijo za oblikovanje začetnih strani dela in napolnijo tudi metapodatke za veljaven format datoteke PDF/A-1b.

V povzetku na kratko opišemo vsebinske rezultate dela. Sem ne sodi razlaga organizacije dela -- v katerem poglavju/razdelku je kaj, pač pa le opis vsebine dela.

Poleg ključnih besed navedemo tudi vsaj eno klasifikacijsko oznako matematičnega področja, na katero sodi delo. Oznake so dostopne na spletni strani ameriškega matematičnega združenja AMS.

Prvo poglavje/razdelek dela naj bo Uvod. V tem napišemo kratek zgodovinski in matematični uvod. Pojasnimo motivacijo za problem, kje nastopa, kje vse je bil obravnavan. Na koncu uvoda opišemo tudi organizacijo dela -- kaj je v kakšnem poglavju. Če se uvod naravno nadaljuje v besedilo prvega poglavja, lahko nadaljujemo z besedilom v tem poglavju, sicer začnemo novo. Na začetku vsakega poglavja/razdelka/podrazdelka povemo, čemu se bomo posvetili v nadaljevanju. Pri pisanju uporabljamo ukaze za matematična okolja, formalne enote pa pove\emo z veznim razlagalnim besedilom.

Prelomi strani in vrstic, oblikovanje odstavkov

Prelom strani ni dovoljen, besedilo se mora nadaljevati brez praznih navpičnih prostorov. To velja tudi ob koncu razdelkov (in tudi za slovar ter literaturo). Ukazov \newpage, \pagebreak in podobnih torej v delu ne smete uporabljati.

Odstavek naredimo tako, da v LaTeX-ovi datoteki zaključimo vrstico, izpustimo prazno vrstico in nadaljujemo besedilo. Rezultat tega je, da se besedilo odstavka v prevedeni (texirani) datoteki začne v novi vrstici z začetnim zamikom. Pri tem vrstici nista ločeni z navpičnim razmikom. Prva vrstica novega odstavka nikoli ne sme biti poravnana skrajno levo (izjema je le začetek povzetka), prav tako ne smemo vrstice prelomiti sredi (od)stavka in nadaljevati v naslednji -- vsak prelom vrstice pomeni nov odstavek.

Posebej pozorni moramo biti na neželene odstavke, ki nastanejo zaradi praznih vrstic v LaTeX datoteki. Pogosto taki odstavki nastanejo za vrstično formulo, okoli katere zaradi preglednosti v LaTeX datoteki pustimo prazne vrstice. Če želimo imeti tako prazno vrstico v LaTeX datoteki, na njen začetek postavimo znak za komentar %.

Če želimo še dodatno poudariti, da se v novem odstavku začenja besedilo, ki ni neposredno navezano na prejšnji odstavek, lahko odstavka ločimo s prazno vrstico, kar dosežemo z znakoma \\ na koncu zaključenega odstavka (še vedno pa moramo izpustiti prazno vrstico, da bo novi odstavek ustrezno zamaknjen).

Predloga vrstica

Črni pravokotnik ob robu strani označuje predolgo vrstico, kjer LaTeX ni uspel pravilno postaviti besedila, zato mu morate pomagati, npr. tako, da stavek nekoliko preoblikujete, sami razdelite nedeljivo enoto (npr. razdelite matematično formulo na dva dela) ali pa ponudite možnosti za deljenje težavne besede s pomočjo znakov \-, ki jih postavite na mesto, kjer se besedo sme deliti, npr. te\-žav\-nost\-ni\-ca.

Uporaba naštevalnih okolij

Naštevalna okolja enumerate, itemize ... uporabljamo za nizanje kratkih izjav, npr. delov trditev, niso pa primerna za pisanje daljših delov besedila. Tudi če v trditvi uporabimo naštevalno okolje, tega ni primerno uporabiti v dokazu te trditve, razen če so dokazi posameznih točk enovrstični. Namesto tega v dokazu točke ločimo tako, da dokaz vsake tvori svoj odstavek, oznako točke pa postavimo na začetek tega odstavka. Če so dokazi posameznih točk sestavljeni iz več odstavkov, lahko dokaze različnih točk bolj nazorno ločimo s prazno vrstico med odstavkoma, ki pripadata različnima točkama, ali pa oznako točke na začetku odstavka napišemo krepko. Podobno velja tudi za druga naštevanja, kjer ob vsaki točki napišemo daljšo razlago.

Ločila in pisanje presledkov

LaTeX pri poravnavi besedila za piko naredi daljši presledek. Če pika nastopi sredi stavka, tega ne želimo, zato za piko sredi stavka napišemo \, kar povzroči, da je ta presledek obravnavan enako kot tisti na koncu besed brez pike.

Včasih pa želimo, da se besedilo pri nekem presledku ne deli -- takrat namesto presledka napišemo nedeljivi presledek ~, ki se prav tako izpiše kot presledek običajne širine, le da z besedilom levo in desno tvori nedeljivo celoto.

Za vsako piko mora biti presledek. Pogosto ta presledek manjka pri datumih (za dnevom in mesecem), ki morajo biti zapisani v naslednji obliki: DD.\ MM.\ LLLL. Podobno velja tudi za presledke za okrajšavo imena, kjer pa običajno uporabimo nedeljive presledke, da ne pride do deljenja vrstice na tem mestu, npr. A.~B.~Priimek.

Poudarjeni izrazi

Vse izraze, ki jih uvedemo v definicijah, trditvah ali v veznem besedilu, pišemo poudarjeno, torej znotraj ukaza \emph{...}.

Okolja za posebne enote besedila

V datoteki fmfdelo.cls so že definirana naslednja okolja za običajne enote matematičnega besedila, ki jih kličemo s parom \begin{imeokolja}[morebitni komentar v oklepaju] ... \end{imeokolja}: definicija, opomba, lema, trditev, izrek, posledica, dokaz, primer in zgled. Če potrebujete še kakšno dodatno okolje, si oglejte sintakso omenjenih in dodajte ustrezno definicijo v preambulo svojega dela.

Namesto okolja za dokaz \begin{proof} ... \end{proof} lahko uporabimo kar par \proof ... \endproof. Med koncem besedila dokaza in ukazom za konec dokaza ne sme biti praznih vrstic, da pride kvadratek, ki označuje konec dokaza, na konec zadnje vrstice besedila. Če se dokaz konča s formulo, postavimo kvadratek na konec vrstice s formulo z ukazom \qedhere. Enako velja za simbol za konec primera ali zgleda.

Če dokaz neposredno ne sledi trditvi, moramo povedati, za dokaz katere trditve gre. V tem primeru namesto \proof napišemo \proof[Dokaz trditve \ref{oznaka-trditve}].

Za pisanje algoritmov sta na voljo okolji algorithm in algorithmic iz paketov algorithm in algorithmix, ki sodelujeta podobno kot table in tabular. Algoritmi plavajo med tekstom, enako kot slike in tabele, nanje se lahko tudi sklicujemo. Sklicujemo se lahko tudi na pomembne vrstice. Za primer pisanja algoritma glejte primer v vzorcu dela.

Za vključevanje izvorne kode priporočamo paket minted, ki zna s pomočjo Python knjižnice pygments obarvati več kot 300 jezikov. Za njegovo uporabo morate imeti naloženo omenjeno knjižnico (preverite tako, da v konzolo napišete pygmentize --help in vidite, ali deluje). Poleg tega je treba LaTeX-u dovoliti izvajanje zunanjih programov s pomočjo opcije -shell-escape.

Sklicevanje na trditve in formule

Na oštevilčeno trditev oziroma formulo, ki smo jo označili z \label{oznaka}, se sklicujemo z ukazoma \ref{oznaka} oziroma \eqref{oznaka} -- slednji okoli številke formule postavi oklepaje. Pri sklicu na trditev njen tip (definicija, izrek, lema ...) zapišemo z malo začetnico (razen seveda na začetku stavka). Za številko trditve sredi stavka ne pišemo pike.

Trditvi lahko poleg številke damo še ime ali pojasnilo, ki bodisi izraža vsebino trditve bodisi pove, kdo je trditev dokazal oziroma kje jo najdemo, npr. \begin{izrek}[Karakterizacija obrnljivih elementov], ali \begin{trditev}[Urisonova lema], ali pa \begin{lema}[Fitch \cite{fitch1}]. Pri slednjem primeru lahko nastopi težava, če želimo v ukazu \cite{...} uporabiti neobvezni del, torej \cite[...]{...}. V tem primeru se LaTeX pri prevajanju zmede zaradi dveh neobveznih parametrov, kar preprečimo z uporabo ukaza \protect, npr.:

\begin{lema}[Fitch \protect{\cite[str.\ 10]{fitch1}}]

Opis slike ali tabele

Ukaz za izpis opisa slike ali tabele je \caption{Opis.}. Opis sodi pod sliko ali tabelo, mora samostojno pojasniti, kaj je na sliki ali v tabeli, in se mora končati s piko. Će ima tabela (ali algoritem) naslov, ta sodi na vrh tabele (oziroma algoritma).

Če se želimo sklicati na sliko ali tabelo, moramo ukaz \label{...} uporabiti za ukazom \caption{...}

Matematične formule

Vrstično matematično formulo napišemo znotraj SS ... SS ali \begin{equation*} ... \end{equation*}, če je ne želimo oštevilčiti, oštevilčeno formulo pa znotraj \begin{equation} ... \end{equation}. Na oštevilčeno formulo se lahko skličemo z \eqref{oznaka}, če smo znotraj ukaza za izpis formule dodali \label{oznaka}. Pri tem mora oznaka enolično določati formulo.

Za poravnavo večvrstičnih formul namesto okolja eqnarray uporabimo okolje align (oziroma align*, če enačb ne želimo številčiti). Vrstice znotraj \begin{align} ... \end{align} ločimo z \\, mesto poravnave pa označimo s simbolom & pred tistim, kar želimo poravnati. Če želimo poravnavo na več mestih, poravnalna simbola ločimo tako, da med njiju (na mesto, kjer se poravnana stolpca ločita) zapišemo še en simbol &.

V večvrstični verigi (ne)enakosti naj bodo (ne)enačaji samo na začetku vrstice, ne tudi na koncu.

Matematične funkcije in operatorji

Tako kot trigonometrične funkcije (\sin, \cos ...) in standardne operatorje (\max, \sup ...) tudi druge simbole za matematične funkcije stavimo pokončno, poleg tega morajo imeti pravilne presledke okoli imena funkcije. Način, kako to dosežemo, je, da v preambuli datoteke deklariramo takšno funkcijo z ukazom:

\DeclareMathOperator{\ukazno-ime-operatorja}{dejansko ime operatorja}

Če določeno funkcijo uporabimo le enkrat, si lahko pomagamo tudi z ukazom \operatorname{ime funkcije} na mestu, kjer želimo to funkcijo uporabiti.

Pisanje matematičnih simbolov

Vsi matematični simboli, tudi med besedilom, morajo biti zapisani v matematičnem okolju, npr. $a$ ali $-1$, kar ima za rezultat izpis $a$ oziroma $-1$. Tako poskrbimo, da so matematični simboli vedno izpisani z enakim naborom črk, pri številih pa, da se negativni predznak izpiše pravilno (kot dolga črtica), v nekaterih okoljih (npr. znotraj besedila trditev) pa tudi za pravilen izpis števil (da so izpisana pokončno).

Pri naštevanju, pri katerem elemente ločujemo z vejicami, uporabimo za tri pike \ldots, pri operacijah (vsote, produkti, neenakosti ...) pa \cdots.

Oklepaji morajo biti tako veliki, da po višini zajamejo besedilo, ki ga oklepajo. Najpogosteje je za povečanje smiselno uporabiti par ukazov \left in \right pred oklepajema, ki ju želimo povečati (pri tem morebitni manjkajoči oklepaj nadomestimo s piko).

Lomljeni oklepaji (npr. pri skalarnem produktu): \langle ... \rangle

Decimalna vejica

V slovenščini je decimalno ločilo vejica (in ne pika, kot v angleščini). Pri uporabi vejice kot decimalnega ločila nastopi težava, saj LaTeX za vejico tudi v matematičnem okolju naredi kratek presledek. To težavo lahko odpravimo na dva načina. Prva možnost je, da vsako decimalno vejico zapremo v zavite oklepaje, torej napišemo {,}. Druga možnost pa je, da v preambuli dokumenta dodamo ukaz \usepackage{icomma}, s čimer vključimo paket icomma, ki omogoča uporabo decimalne vejice (brez dodanih oklepajev). Če kot komponente vektorjev nastopajo decimalna števila, moramo seveda za ločevanje komponent vektorjev namesto vejice uporabiti drugo ločilo, na primer podpičje.

Besedilo sredi vrstične formule

Če znotraj matematičnega okolja pišemo običajno besedilo, ga napišemo znotraj ukaza \text{...}, da bo napisano z enakim naborom črk kot drugo (nematematično) besedilo.

Okrajšave

Vezaj in pomišljaj

Znak - (ena kratka črtica) je v LaTeX-u vezaj, npr. "Ford-Fulkersonov algoritem", znak -- (dve kratki črtici) pa pomišljaj, npr. "funkcija je -- po razmisleku zgoraj -- zvezna". Vezaj ni obdan s presledki, pomišljaj pa praviloma je -- izjema je npr. zapis strani od--do pri navajanju literature.

Simbol za narekovaje

Namesto dvojnega narekovaja ", ki je pri uporabi slovenščine v paketu babel rezerviran za pisanje strešic pri šumnikih, uporabite bodisi par `` ... '' (par enojnih narekovajev ` na začetku, par enojnih narekovajev ' na koncu) bodisi par "> ... "< (dvojni narekovaj in neenačaj).

Uporaba okrajšav besed in besednih zvez

Na tabli, v zapiskih in skriptah pogosto okrajšamo neko besedo ali besedno zvezo, da si olajšamo pisanje, npr. namesto "enakomerna konvergenca" pišemo "EK". Takšne okrajšave niso ustrezne za knjižna dela (članke in knjige), kjer pojme vedno izpišemo v celoti.

Slogovne opombe

Stavka ne začnemo z matematičnim simbolom.

Vsak stavek mora imeti povedek. Tako npr. namesto "Če velja formula, potem formula" napišemo "Če velja formula, potem velja formula."

Najpogostejša napaka pri uporabi vejice je, da manjka vejica na koncu vrinjenega stavka.

Če so v stavku simboli, mora biti okoli teh dovolj besedila, da je celoto mogoče prebrati kot stavek v naravnem jeziku. Kjer je le mogoče, se med besedilom izogibamo simbolom, torej pišemo npr. "za vsak" in "obstaja" z besedami, ne s simboli.

Protislovje in nasprotje: Prispeli smo do protislovja. To je protislovje. To je v nasprotju s predpostavko.

Uporaba zveze "tako da": Pri govorjenju in pisanju na tablo pogosto tvorimo izjave oblike "Izberimo n, tako da velja ...", kar je dobesedni prevod iz angleščine. V tem primeru bi bilo v slovenščini prav napisati "Izberimo tak n, da velja ...", saj želimo izbrati n z določeno lastnostjo.

Namesto "nek" pišemo "neki".

Namesto "željen" pišemo "želen".

"Na sliki", ne "v sliki".

Beseda "več" je nepregibna, torej v vseh sklonih enaka, npr. "opišemo s funkcijo več spremenljivk".

Predloga z/s in k/h pišemo tako, da se ujemata z napisano besedo, ne (nujno) z njeno izgovorjavo, npr. napišemo "s f", čeprav lahko izgovorimo "z ef".

Ključne besede pišemo z malo začetnico (razen tistih besed, ki jih tudi sicer pišemo z veliko), na koncu njihovega naštevanja ni pike.

Deljenje besed in tipkarske napake

LaTeX zna deliti slovenske besede; pri starejših verzijah LaTeX-a morate to možnost vključiti (npr. v programu Settings v zavihku Languages odkljukate tudi Slovenian). Če deljenje kakšne besede kljub temu ni ustrezno (težave lahko povzroči npr. vaš zapis šumnikov), si pomagajte tako, da v besedi označite ustrezno mesto za deljenje s simbolom \-, npr. delje\-nje. Če se za deljenje težavna beseda v besedilu pojavi večkrat, lahko njeno pravilo za deljenje navedemo v preambuli, npr. za besedo pravilo takole \hyphenation{pra-vi-lo}.

V izogib tipkarskim napakam je zelo priporočljivo uporabiti črkovalnik -- če nimate boljše rešitve, lahko besedilo skopirate v Wordov dokument in prezrete napake zaradi LaTeX-ovih ukazov.

Priloge

Na konec dela sodita angleško-slovenski slovarček strokovnih izrazov in seznam uporabljene literature, morebitne priloge (programska koda, daljša ponovitev dela snovi, ki je bil obravnavan med študijem ...) pa neposredno pred ti enoti v samostojen razdelek.

Slovar strokovnih izrazov

Slovar naj vsebuje vse pojme, ki ste jih spoznali ob pripravi dela, pa tudi že znane pojme, ki ste jih spoznali pri izbirnih predmetih. Najprej navedite angleški pojem (ti naj bodo urejeni po abecedi) in potem ustrezni slovenski prevod; zaželeno je, da temu sledi tudi opis pojma, lahko komentar ali pojasnilo. Slovarska gesla navajajte z ukazom \geslo{...}{...}, npr. \geslo{continuous}{zvezen}.

Literatura in citiranje

Za vsak rezultat, ki ga povzamemo od drugod, moramo navesti vir. Če za neki razdelek uporabljamo en glavni vir, ga lahko omenimo na začetku razdelka in potem navajanje vira ob vsaki izjavi ni potrebno. Ne glede na to moramo v primeru, da le navajamo rezultat brez dokaza, natančno navesti, kje lahko najdemo trditev z dokazom. Vire navajamo čim bolj natančno: če se sklicujemo le na neko trditev ali neko poglavje, napišemo npr. \cite[izrek 3.2]{Sylow} ali \cite[poglavje 4]{Bigelow}.

Vire v seznamu literature navajamo v abecednem vrstnem redu. Pri tem najprej navedemo vire (tiskane in spletne) z znanimi avtorji (imena avtorjev uredimo po običajnem leksikografskem vrstnem redu, najprej po priimkih, nato po imenih), nato pa še spletne vire, pri katerih avtorja ne poznamo (urejene po naslovu).

Na vsak vir, naveden v seznamu literature, se moramo v glavnem besedilu vsaj enkrat sklicati.

V naslovih angleških člankov in knjig so pogosto vse besede pisane z veliko začetnico. Ko tak vir navedemo v seznamu literature, pa se držimo običajnih pravil za uporabo velike začetnice: velike črke uporabimo le za prvo črko naslova in za lastna imena.

Nekaj pogostih napak pri navajanju literature

1) Knjiga je del zbirke, a tega ne navedete. Npr. večina izdaj pri DMFA -- založništvo je del ene od zbirk, a to pozabite navesti. Pri tem so knjige v nekaterih zbirkah oštevilčene (pri DMFA so), v drugih pa ne.

2) Navedete le spletni vir, čeprav je bilo delo objavljeno tudi v tiskani obliki. V takem primeru morate najprej navesti tiskani vir, poleg tega pa še, kje je vir dostopen na spletu, v formatu: podatki o tiskanem viru; dostopno tudi na \url{...}. Če ne veste, ali je bilo delo objavljeno, lahko to preverite na AMS-jevi spletni strani www.ams.org/mathscinet/, do katere lahko dostopate preko fakultetnega računalniškega omrežja. Na tej spletni strani lahko preverite tudi pravilnost okrajšave imena revije.

3) Pogosto manjka podatek o izdaji, ki ga za angleške knjige na kratko zapišemo npr. takole: 2nd ed. in ta tekst postavimo med vejici za ime knjige.

4) Velike težave imate z uporabo pravilnih okrajšav imen revij. Če okrajšave ne poznate, jo lahko najdete na zgornji spletni strani. Nasploh je omenjena stran pravi naslov za preverjanje podatkov o literaturi.

5) Če se želite sklicati le na del knjige, nastopita dve možnosti. Če je knjiga zbornik različnih prispevkov (različnih avtorjev), v seznamu literature navedete del, ki je relevanten. V tem primeru navedete avtorja poglavja in naslov tega, nato še naslov knjige kot "v: naslov knjige" in urednike knjige (glej primer spodaj). Če pa je knjiga enovita, sklicujete pa se le na del knjige (nekaj strani, poglavje ...), pa tega ne pišete v seznamu literature, ampak pri sklicu, torej v ukazu \cite[...]{...}, kjer to lahko navedete znotraj neobveznega dela [...].

6) Vaše sklicevanje na vire z ukazom \cite je presplošno. Osnovno navodilo je, da naj bo rezultat, na katerega se sklicujete, čim bolj preprosto najti. Če bralca za dokaz nekega rezultata tako napotite na debelo knjigo, je to slaba pomoč. Čim bolj natančno morate povedati, kje se dokaz nahaja. Najbolje je torej dodati ime in oznako trditve, če tak neposreden sklic ni mogoč, pa lahko navedete stran, razpon strani, ali pa razdelek oziroma poglavje.

Pravila za navajanje določenih vrst virov

Člen literature naredimo z ukazom \bibitem{oznaka} podatki o viru, kjer mora oznaka enolično določati vir. Pri spletnih virih navedemo spletni naslov znotraj ukaza \url{...}; ta ukaz je definiran v paketu url, ki je vključen v datoteki fmfdelo.cls. Polje "ogled", v katerem navedemo datum ogleda vira, je pri spletnih virih obvezno; če je kak podatek neznan, ustrezno "polje" seveda izpustimo.

Podatke o članku navedemo v obliki

I.~Priimek, \emph{Naslov članka}, okrajšano ime revije \textbf{letnik revije} (leto izida) od--do.

Primer podatkov o članku z enim avtorjem je

C.~Velkovrh, \emph{Nekaj navodil avtorjem za pripravo rokopisa}, Obzornik mat.\ fiz.\ \textbf{21} (1974) 62--64.,

primer takega z več avtorji pa

P.~Angelini, F.~Frati in M.~Kaufmann, \emph{Straight-line rectangular drawings of clustered graphs}, Discrete Comput.\ Geom.\ \textbf{45} (2011) 88--140.

Podatke o knjigi navedemo v obliki

I.~Priimek, \emph{Naslov knjige}, morebitni naslov zbirke \textbf{zaporedna številka}, založba, kraj, leto izdaje.

Primer podatkov o knjigi, ko navedemo le pisni vir, je

J.~Globevnik in M.~Brojan, \emph{Analiza I}, Matematični rokopisi \textbf{25}, DMFA -- založništvo, Ljubljana, 2010.,

lahko pa dodamo še podatke o spletnem viru:

J.~Globevnik in M.~Brojan, \emph{Analiza I}, Matematični rokopisi \textbf{25}, DMFA -- založništvo, Ljubljana, 2010; dostopno tudi na \url{http://www.fmf.uni-lj.si/~globevnik/skripta.pdf}.

Še primer podatkov o knjigi v angleškem jeziku, kjer v naslovu z veliko pišemo le začetno črko in lastna imena (tudi če imajo v dejanskem naslovu knjige vse besede velike začetnice), pri imenih zbirk pa ohranimo velike začetnice (ki praviloma ustrezajo okrajšanim imenom zbirk, za tisto v naslednjem primeru je to GTM):

S.~Lang, \emph{Fundamentals of differential geometry}, Graduate Texts in Mathematics \textbf{191}, Springer-Verlag, New York, 1999.

Podatke o članku v zborniku navedemo v obliki

I.~Priimek, \emph{Naslov članka}, v: naslov zbornika (ur.\ ime urednika), morebitni naslov zbirke \textbf{zaporedna številka}, založba, kraj, leto izdaje, str.\ od--do.,

na primer:

S.~Cappell in J.~Shaneson, \emph{An introduction to embeddings, immersions and singularities in codimension two}, v: Algebraic and geometric topology, Part 2 (ur.\ R.~Milgram), Proc.\ Sympos.\ Pure Math.\ \textbf{XXXII}, Amer.\ Math.\ Soc., Providence, 1978, str.\ 129--149.

Podatke o diplomskem, magistrskem ali doktorskem delu navedemo v obliki

I.~Priimek, \emph{Naslov dela}, diplomsko/magistrsko delo, ime fakultete, ime univerze, leto.,

na primer:

J.~Kališnik, \emph{Upodobitev orbiterosti}, diplomsko delo, Fakulteta za matematiko in fiziko, Univerza v Ljubljani, 2004.

Podatke o spletnem viru navedemo v obliki

I.~Priimek, \emph{Naslov spletnega vira}, v: ime morebitne zbirke/zbornika, ki vsebuje vir, verzija številka/datum, [ogled datum], dostopno na \url{spletni.naslov}.,

na primer:

J.~Globevnik in M.~Brojan, \emph{Analiza 1}, verzija 15.~9.~2010, [ogled 12.~5.~2011], dostopno na \url{http://www.fmf.uni-lj.si/~globevnik/skripta.pdf}.

Če avtorja ne poznamo, zapis pričnemo z naslovom dela oziroma strani:

\emph{Matrix (mathematics)}, v: Wikipedia, The Free Encyclopedia, [ogled 12.~5.~2011], dostopno na \url{http://en.wikipedia.org/wiki/Matrix_(mathematics)}.

Na voljo imate tudi možnost avtomatskega navajanja literature s sistemom BibTeX, ki avtomatsko uredi in oblikuje vnose literature, a ga je težko nastaviti v skladu z našimi pravili. Navodila za uporabo so opisana pri predlogi za magisterije.